Reka Kolpa - od izvira do Hrvaške


Tine & Co. d.o.o., podjetje za šport, turizem in rekreacijo

Gorenji Radenci 30
8342 Stari trg/Kolpi

tel. 041 518 536 (Tine),
051 205 159 (Andreja)
tel. (fax) 01 8943 780

Email:info@kolpa-adventures.com


Reka Kolpa - od izvira do Hrvaške

Kolpa izvira na hrvaški strani pod Risnjakom, v močnem, skoraj 80 metrov globokem kraškem izviru. Svojo pot si utira skozi kanjone in se na koncu po mirni ravnini pridruži reki Savi pri Sisku. 
Je 292 km dolga mejna reka med državama Slovenijo in Hrvaško: kar 113 km državne meje poteka po njenem toku. Deli tudi Evropo od Balkanskega polotoka. Kolpa se ponekod razširi in prijazno in leno teče, drugod si divje utira pot skozi ozko sotesko (kanjon). 

Kolpa v Beli krajini

V Beli krajini je Kolpa sprva koritasto vrezana z do 100 m visokimi bregovi, nato se bregovi nižajo do 20 m; pri Gribljah pa se reka poplavno razlije proti Metliki, saj teče po kvartarni ravnici.

Na koncu se Kolpa spet koritasto vreže čez južno Žumberško predgorje na vzhod proti hrvaškemu Ozlju na nadmorski višini 126 m. Skorajda vse območje je kraško, razen v porečju Čabranke in v Kostelu s permskimi glinenci in peščenjaki.

Pogled na okoliške pečine v zgornjem toku doline Kolpe 

kot jo vidi Google Streetview

Ob stiku rečne doline z novejšim triasnim dolomitom, jurskim in krednim apnencem je veliko kraških izvirov in močnih obrhov ob obeh straneh reke, saj podzemsko pritekajo in jo napajajo reke s

  • Snežnika,
  • Risnjaka,
  • Gorskega Kotarja,
  • Kočevske Reke,
  • reke Rinže,
  • južnega dela Kočevskega Roga in celotne Bele krajine ter
  • porečja Lahinje,
  • pa seveda še s hrvaških hribov z desnega brega Kolpe.

Globoko vrezovanje reke je posledica močnega alpsko-dinarskega dvigovanja, kajti Kolpa je že od pliocenskih uravnav spadala k porečju Panonskega morja.

Kljub zakraselosti celotnega območja Risnjaka in Gorskega Kotarja na eni strani ter Velike gore, Stojne in Goteniške gore na drugi strani se je reka Kolpa med visokimi kraškimi hribi globoko vrezovala in se ohranjala površinsko; ne nazadnje zaradi čabranskega otoka permskih nepropustnih kamnin.

Le tam kjer so bili apnenci zaradi tektonskih dvigov razgaljeni ali pa se je reka vrezala že tako globoko v podlago, da se je vrezala v permske kamnine, se je razvila normalna hidrografska mreža.

Pri Beli krajini gre za plitvi kras in za večjo uravnavo (Ozaljsko-slunjsko ploščo), ostanek starih uravnav ob nekdanjem Panonskem morju.

Največji površinski pritok s slovenske strani je Lahinja, ki se je sredi Krasa prav tako ohranila površinsko zaradi otoka nepropustnih plasti južno od Črnomlja (pri Kanižarici).